Verjetno se še kdo spomni akcije Rad jem ribe iz leta 2012, ki je bila predstavljena kot nacionalna splošna promocijska akcija ribogojskih in ribiških proizvodov, ki sta jo sofinancirala Ministrstvo za kmetijstvo in okolje ter Evropski sklad za ribištvo. Akcija je bila takrat ovrednotena na 450.000 evrov.

Zakaj pišem o akciji Rad jem ribe iz leta 2012? Ker sem leta 2012 kritiziral spletno mesto, ki je bilo namenjeno tej akciji – in še sedaj trdim, da je bilo s to akcijo precej stvari narobe. Pa vendar se moram ugrizniti v jezik.

Na Chefs’s Stageu sem imel možnost govoriti z Ireno Fonda iz ribogojnice Fonda, ki mi je dala cel kup zanimivih informacij o ribah, ki jih jemo, o vzgoju rib in predvsem o konkurenci iz drugih držav. Prav tako pa sem jo vprašal tudi glede same akcije Rad jem ribe, ki se mi je zdela metanje denarja skozi okno. Vendar sedaj priznam, da sem se motil, kajti akcija je imela učinek, saj je promet z ribami v pri ribogojnici Fonda v tistem času skokovito narastel in se potem nekaj časa obdržal visoko nad povprečjem iz prejšnjih let. Torej je bil projekt uspešen? Očitno smo Slovenci zaradi akcije začeli jesti več rib – posledično pomeni, da so tudi ribogojnice zaslužile več denarja in ga več plačale državi. Pa vendar bi verjetno ribogojnicam prišla prav subvencija s strani države v takšnem znesku, kot je bil namenjen za kampanjo.

Kje je problem ribogojnic z morskimi ribami pri nas? To, da je potrebno 5 let, da je riba pripravljena, da jo lahko dobimo na mizo, saj toliko časa traja, da odraste ribe. Ja, tudi jaz sem bil prepričan, da je to nekaj povsem drugega. Ribiči, ki lovijo rombe, pogosto ulovijo 25 let in več stare – ki so sicer še vedno odlični, ampak jih je potrebno znati pripraviti. Tune pa so lahko stare tudi 50 in več let, ko jih dobimo na mizo.

Vendar ni samo to, da vzgoj ribe traja dolgo časa – težava ribogojnic je konkurenca. Konkretno je Irena Fonda omenila, da turška riba stane toliko, kot stane cena hrane za ribo v petih letih – in z njimi ne morejo konkurirati ne naše, ne italijanske ribogojnice. Kako oni preživijo s takšno ceno je sicer povsem druga stvar, vendar očitno preživijo – s čim hranijo ribe pa je tudi povsem drugo.

Seveda me je zanimala ena stvari, ki verjetno zanima vse, ki imajo radi ribo. Kako veš, da je riba sveža? Verjetno vsak ljubitelj rib ve, da je najboljša riba sveža – direktno iz ulova. Verjetno se marsikdo ne zaveda, da riba preden pride na naš krožnik nekaj časa preživi tudi na poti – odvisno je od kje izvira riba in ribo iz ulova na mizo dobiš le redko – sploh pri nas.

Pogost odgovor na vprašanje, kako veš, da je riba sveža je, da jo pogledaš v oči. Da pogledaš, če je ribe mehka … Cel kup različnih metod obstaja, vendar se dajo vse te metode prelisičiti – obstajajo kapljice za oči. Obstajajo načini, kako ohraniti ribo, da je kot sveža. Vendar na eno stvar pogosto pozabljamo – na vonj ribe. Tako se najlažje prepozna svežo ribo, saj nima vonja. In če kupujete v ribarnicah ribe – tam ne boste morali začutiti vonja ribe na takšen način, kot če vzamete ribo in jo odnesete nekam, kjer ni tako močnega vonja in jo povonjate. Na takšen način boste najlažje preverili, če je riba res sveža. In če ni, potem jo odnesete nazaj v ribarnico in to tudi skomunicirate s prodajalcem. Preprosto, kajne?

Rad jem ribe par let kasneje Irena Fonda kako veš da je riba sveža

Rad jem ribe par let kasneje Irena Fonda kako veš da je riba sveža

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .