Dve novici nas zadnje dni opominjata, da je nekaj zelo gnilega v Sloveniji. Prva novica je o odrezani roki enaindvajsetletne Ljubljančanke, ki je to storila zaradi zavarovalniške goljufije, druga novica pa je, da si je osem oseb, zaposlenih v ljubljanskem kliničnem centru, nepooblaščeno ogledalo zdravstvene podatke takratne ministrice za zdravje.

Marsikdo bi komentiral, da ti dve novici nista nič posebnega za Slovenijo. In načeloma bi se celo strinjal s takšnim komentarjem, če me ne bi zbodlo nekaj drugega.

V primeru odrezane roke mi je bolj kot poskus zavarovalniške prevare padlo nekaj drugega – bodimo iskreni, takšni primeri, da si nekdo namerno odseka prst, ali kako drugače poškoduje so del naše folklore. Vseeno pa še do sedaj nisem slišal za tako brutalen primer – da bi si nekdo zaradi premoženjske koristi odrezal roko. To, kar mi je padlo pri tem primeru v oko je dejstvo, da je Sebastien Abramov (pred tem Colarič) ustrelil leta 2015 svojo prejšnjo partnerico.

V bistvu naj bi šlo za “nesrečo” – vendar je zadeva še vedno v predkazenskem postopku!! V štirih letih niso raziskali vsega in so omogočili naši organi pregona, da on nadaljuje svoje poslanstvo – ne bom ugibal, kaj ima on z odrezano roko, vendar niti najmanj ne dvomim, da nima tudi on “prstov vmes”. In če imamo organe, ki rešujejo primere s takšno hitrostjo, potem ni nič čudnega, da v Sloveniji ni zaupanja niti v sodstvo niti v ostale organe.

Drug primer, ki je v teh dneh prišel v medije pa je vpogled v kartoteko Milojke Kolar Celarc v času, ko je bila ona ministrica za zdravje. Gre v bistvu se povsem “nedolžen primer”, vsaj takšen občutek sem dobil v teh dneh. V bistvu pa ni vse skupaj tako preprosto.

Za računalniške sisteme v našem zdravstvu smo davkoplačevalci plačali veliko milijonov. Par podjetij si je omastilo brke, kljub temu, da so vedno težave s temi sistemi. Ampak očitno so ti sistemi narejeni tako, da omogočajo, da marsikdo vpogleda v kartoteke bolnikov – namesto, da bi imel sistem kup varovalk, ki bi onemogočali zlorabe so očitno ti sistemi narejeni tako, da jih omogočajo. Če so po mesecih odkrili, da so nekateri zaposleni v UKC pregledovali kartotete ex ministrice, me zanima koliko je še takšnih ljudi na drugi strani, ki imajo omogočen vpogled v sistem in se jih sploh ne beleži, ko pregledujejo podatke in delajo svoje zbirke?

Ne gre za mojo paranojo, kajti jaz res nimam kaj skrivati, gre pa za skepso, ki bi jo bilo potrebno rešiti za to, da ne bi bili pacienti skeptični do zaupnosti podatkov. Če k temu prištejem še dogajanje v bolnici v Izoli, kjer so bile napotnice javno dostopne preko Googla, ker je nekdo pozabil spremeniti nastavitve v robots.txt (Disallow: /*/uploads) kar bi onemogočilo indeksiranje Googla – vendar se po drugi strani odpira še eno vprašanje – kdo sploh preveri delovanje spletnih strani javnih ustanov, ki jim jih ustvarjajo različna podjetja, ki so na trgu? Nihče, kajne?

To, da si nekdo zaradi goljufije odreže roko razumem. Ne razumem pa, da predkazenski postopek v primeru, ko je nekdo “ponesreči ustrelil” partnerko traja 4 leta. Niti ne razumem kako sistem v zdravstvu nima kupa varovalk, ki bi onemogočile takšne in drugačne manipulacije, predvsem pa igranje posameznikov z občutljivimi informacijami. In to sta samo dva primera v zadnjih dneh, ki sta me opomnila, da je nekaj gnilega v naši deželi. In verjetno ne bomo kmalu dobili epiloga in predvsem odgovorov na zgoraj zastavljena vprašanja.

Nekaj je gnilega v deželi Sloveniji primer odrezane roke in vpogled v kartoteko Milojke Kolar Celarc

Nekaj je gnilega v deželi Sloveniji primer odrezane roke in vpogled v kartoteko Milojke Kolar Celarc

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .