Prvič sem za izraz gonzo novinarstvo slišal v filmu Strah in groza v Las Vegasu, ki ga je leta 1998 posnel režiser Terry Gilliam in v katerem sta glavni vlogi zaigrala Johnny Depp (Raoul Duke) in Benicio Del Toro (dr. Gonzo). Vendar sedaj, ko razmišljam o tem, se mi vse bolj dozdeva, da je bil termin gonzo novinarstvo predhodnik #fakenews.

Gonzo novinarstvo temelji na ideji Williama Faulknerja, da je najboljša fikcija veliko bolj resnična kot katera koli zvrst novinarstva – the best fiction is far more true than any kind of journalism – and the best journalists have always known this. Gonzo novinarstvo namreč briše meje med resničnim in izmišljenim.

Kultni film Fear and Loathing in Las Vegas je bil posnet po knjigi Hunterja S. Thompsona, ki pa je le na pol fiktivna, ker je bil avtor v svojem času novinar, vendar ni bil objektiven novinar, ki bi bil zgolj opazovalec. On je dejansko ustvarjal zgodbe s tem, da se je vrgel vanje, in jih dvignil na povsem drugačno raven. Znal je pričarati okoliščine ravno takšne, da so bile primerne zgodbi – vse skupaj podkrepljeno z velikimi količinami drog in alkohola. Njegov slog je bil v nasprotju z normativi, ki so veljali za novinarski poklic in še danes veljajo. Bil je pristranski in samosvoj.

Njegovo mnenje o objektivnem novinarstvu je bilo preprosto. Ne obstaja. In če to preslikam v sedanji čas, lahko najdem precej povezav s terminom #fakenews, kateremu smo vsak dan priča.

Mogoče je razlika zgolj v tem, da sedanji ustvarjalci (preprosto ne morem napisati novinarji) niso na drogah in neskončnih količinah alkohola, ampak imajo zadaj agendo zakaj pišejo o stvareh o katerih pišejo. In ta agenda je v rokah lastnikov, ali pa naročnikov. Vendar obstaja vseeno ena precej velika razlika – #fakenews je zgolj natolcevanje in potvarjanje dogodkov, nihče od ustvarjalcev teh vsebin ni bil nikjer, kjer se dogajajo “posilstva, nasilje, zlorabe”, ampak vse to ustvarjajo iz varnega zavetja svojih naslanjačev.

In v tem se loči gonzo novinarstvo od #fakenews. Gonzo novinarji so se vseeno poglobili v svoje zgodbe in so jih zgolj drugače slikali, ali pa so bili tako brutalno iskreni, da so marsikomu stopili na žulj. In ravno to pogrešam – novinarji so postali precej “nežni, mehki” in predvsem pazljivi. Kar je razumljivo, saj se v tem svetu nihče noče zameriti nikomur, ker je v končni fazi tudi od oglaševalcev odvisna plača novinarja. Ko postaviš v tem svetu na tehtnico ti dve stvari – objektivnost in pa osebni dohodek … Verjetno vsak zase ve, kaj mu več pomeni.

Kaj sem želel povedati. Da si sam želim malce več novinarja, njegove introspekcije v njegovem članku. Fakti bruti so sicer odlični, vendar se lažje poistovetim, predvsem pa me bolj pritegne, če je zgodba napisana manj “obrtniško” in je v njej kakšen delček, ki razkrije tudi mnenje novinarja. V končni fazi si želim, da bi tiskanje medije kupoval zaradi piscev in ne zgolj zaradi imena medija. Se motim?

61 Shares

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .