Vožnja po naših cestah postaja vse bolj samomorilska misija. Te dni se naokoli prevažam s in uživam. No, malce manj uživam v vožnji ostalih udeležencev na cesti. In nekaj takšnega se mi je zgodilo včeraj na križišču med Saveljsko in Verovškovo cesto.

Krška registrska tablica in vozilo Clio je vozilo pred menoj. Že na klancu pred semaforjem se je vozilo skoraj ustavilo in očitno je bil voznik v avtu zmeden in ni točno vedel, kam bo peljal. Ko se je pripeljal do semaforja je gorela zelena luč. Vendar se je ustavil v križišču – hvala dobrim zavoram, da se nisem jaz ustavil, kljub varnostni razdalji, v njegovem prtljažniku.

Ker se mi je zdela ta njegova poteza precej nenavadna, sem potrobil, da bi ga opozoril, da se to ne dela v križišču. Očitno je to vozniku povzročilo precej kompleksov, saj je speljal z vso močjo in ko sem zapeljal za njim proti uvozu na avtocesto, se je odločil, da ponovi manever, ki ga je izvedel v križišču. Še enkrat je zavrl na vso moč – očitno je upal, da bom pristal v njegovem zadku. No, tudi tokrat me je rešila varnostna razdalja in pa dobre zavore.

Vendar se zgodba še ne konča. Voznik Clia je očitno želel obračunati z menoj in je zapeljal na desno stran cestišča, ki pelje proti obvoznici in ustavil. Ker se mi je nekako zdelo, kaj si želi, sem mu naredil uslugo – zapeljal sem mimo njega po levi strani in ustavil par centimetrov stran od njegovega vozila.

Najprej je odprl okno – in ves rdeč od jeze, poleg sebe je imel žensko in v rokah sendvič, začel tuliti name. Zdelo se mi je, da je precej živčen in da se mu niti ne sanja, kaj je naredil. Z dokaj mirnim glasom sem ga vprašal, če se v Krškem učijo zavirati v križiščih pri zeleni luči na semaforju.

Takrat se je začelo z grožnjami – da me bo prefukal, da mi bo razbil gobec, da sem kreten. Na srečo sem ustavil tako blizu njegovega vozila, da niti pod razno ni mogel iz avta – glede na to, da je Slovenec, pa sem bil prepričan, da ne bo šel razbijati svojih vrat ali pa z njimi udarjati v moja. Glede na njegovo stanje, pa me je po nekem času prešinila ideja, da bi vseeno mogoče lahko se kaj takšnega zgodilo v njegovi glavi in jih jaz ne bi dobro odnesel.

Njegovo besnenje je trajalo pol minute in ko je bil že tako rdeč v obraz, da ga je skoraj razneselo, pri tem ga je njegovo dekle mirilo v avtu, se je očitno odločil, da ima dovolj vsega in je z vso hitrostjo zapeljal na obvoznico. No, preko voznega pasu na prehitevalni in potem čez dva pasova nazaj na izvoz za Šiško.

Včasih si res želim, da bi bil visok vsaj dva metra in imel okoli 130 kilogramov. Potem bi se verjetno malce drugače pogovarjal z menoj. Pa vendar, kljub temu, da poskušam biti strpen voznik, da ne divjam, da ne prehitevam brezglavo, predvsem pa, da vozim z varnostno razdaljo in da upoštevam prometne predpise imam očitno srečo, da vsake toliko naletim na takšne voznike, ki si vzamejo prometne predpise po svoje.

92 Shares

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .