Z gondolo na Marmolado? Ja, zelo preprosto, če te ni strah višine. Mene je. Kot še marsikoga drugega. V bistvu ne gre za strah kot tak, ampak za neprijeten občutek, ki se mu, če obstaja možnost izognem. Vendar včasih je potrebno pogledati strahu v oči in se soočiti z njim. In naredil sem tako.

Po skoku v Lago di Sorapis me je pot vodila do kraja Malga Ciapela, ki je izhodišče za dostop do smučarskega centra Marmolada, ki pa je poleti obiskan zaradi razgleda.

Cena gondole do vrha Marmolade je 30 evrov. Plačam, da se soočim s svojim strahom? Čudna izbira, bi rekel marsikdo. Pa vendar je temu tako. Ko sem vstopal v gondolo sem opazoval obraze okoli sebe. Do prve postaje gondole je namreč vzpon za preko 1000 metrov v manj kot dveh minutah. In pogled – vse prej kot prijeten zame. Obrazi okoli so bili bledi, tako kot moj. Pa vendar mi je uspelo. Še več, malce sem se celo sprostil, ko sem se soočal s tem strahom.

Do vrha, na višini 3265 metrov je bilo potem lažje, saj je bilo pol poti v megli (oz. že oblakih). In na vrhu ni bilo razgleda, ki sem ga pričakoval, saj je bila dolina ovita v oblake. Ko so nekateri brezskrbno skakali po razgledni terasi, sem se sam s težkim srcem približal robu – kljub ograji in vsemu ostalemu, mi je bilo neprijetno.

Ko sem stopil na sneg, sem se počutil precej bolj domače. Predvsem pa sem se počutil varno. Tudi pogled proti jezeru Fedaia, v katerega sem kasneje skočil je bil čudovit. Si predstavljam smučanje poleti tukaj. Mora biti odlično. Poleti se sicer ledenik topi in smučanje pač ni mogoče. Temperatura je bila okoli 8 stopinj in ljudje, ki so prišli gor v kratkih hlačah in rokavih so se tresli od mrazu.

Nisem vedel, da imajo tudi psi strah pred višino. Ogromna doga si ni upala prečiti rešetek do stopnic, kjer so se videla tla približno 20 metrov globje. 100 kilogramski pes se ni premaknil in njegov gospodar ni točno razumel kaj se dogaja. Poskušal ga je dvigniti, vleči na silo in vse ostalo, kar je v meni zbudilo jezo – saj sem točno razumel psa. Še enemu obiskovalcu sem namignil, da naj mi pomaga – vzela sva bližnjo mizo, jo obrnila okoli in jo prinesla do psa. Počasi se je prestavil na trdo podlago in štirje smo dvignili mizo in psa odnesli 20 metrov naprej na trdo podlago, kjer je pač upal hoditi. Zanimivo je bilo, da me v tem primeru, ko sem se ukvarjal z drugim, mene ni bilo strah, ampak mi je bilo vse ok.

Spust z gondolo nazaj je bil malce težji zalogaj. Kar je opazil tudi “strojevodja” – oz. oseba, ki upravlja gondolo. Sedel sem na tleh in mižal. In ni me motil, niti ni poskušal začeti pogovora, kar mi je pomenilo zelo veliko. No, nekje na pol poti sem se odločil, da to spremenim. Obrnil sem se proti stenam in zrl v prepad. Ni me zvijalo, samo malce nenavadno je bilo vse skupaj. Ko smo prišli do spodnje postaje, se mi je nasmejalo. In ja, bilo je vredno plačati 30 evrov za soočenje s svojim strahom. V bistvu lahko bežim pred njim, ali pa se soočim z njim in ga poskušam razumeti. Kaj je boljša izbira?

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .