Zadnji teden je bil v znamenju reševanja dečkov na Tajskem, ki so skupaj s svojim trenerjem šli praznovati rojstni dan v jamo in ostali v njej 18 dni. Cel svet je spremljal vsak korak reševalcev in mediji so med seboj tekmovali, kdo bo temu reševanju namenil več časa in več detajlov. 12 dečkov in njihov trener so postali glavna novica …

Ker zadnje tedne ne spremljam več toliko medijev, prav tako pa se poskušam izogniti gledanju televizije, sem to zgodbo bolj spremljal na tviterju, kjer je bilo vsak dan precej tvitov o stanju dečkov, prav tako pa o načrtu in načinu njihovega reševanja.

Lepo, da so se mediji zavzeli za to in da so o tem poročali s kraja prizorišča. Še bolj vesel sem, da se je zgodba za vse udeležence tega pohoda v jamo srečno končala in da so živi in zdravi prišli iz jame. In tukaj se zame zgodba konča in začne razmišljanje.

Deset dni je približno trajalo to reševanje, če sem prav zasledil podatek. Se je kdo od tistih, ki so trepetali za temi dečki vprašal o njihovih sovrstnikih, ki so v tem času, zaradi vojne, pomanjkanja hrane in vode, zaradi razmer v državi – preprosto umrli v tem času. Brez kamer, brez zgodb, predvsem pa daleč od oči javnosti?

Ne mislim moralizirati. Pišem samo svoje mnenje in upam, da se kdo najde v njem in ugotovi, da je naš svet postal preveč polariziran.

Če je nekaj na očeh medijev, potem vsi strmimo v to in sočustvujemo in jokamo in se veselimo na koncu. Pa vendar obstaja tudi svet, ki ga ne vidimo – svet beguncev, svet lakote in revščine, svet vojn … Kjer precej mlajša bitja izgubljajo življenja, predvsem pa, ker niso medijsko zanimiva, se nihče ne ukvarja z njimi.

Še enkrat. Vesel sem, da so rešili življenja dečkov. Sedaj, ko smo vsi v takšnem zanosu, predvsem pa, ko čutimo to povezanost z rešenimi dečki, se ozrimo še malce naokoli. Tisti migrantje, ki bodo uničili slovenski rod, so v bistvu podobni tem dečkom iz Tajske. Malce empatije tudi do ljudi, ki jih ne vidimo in o katerih nihče ne poroča. Če bi bili malce bolj človeški in če v končni fazi ne bi živeli zgolj v svetu blišča in kamer, bi se verjetno stvari odvijale v bolj človeško smer, kot pa se odvijajo. Predvsem pa bi ljudje bili še vedno ljudje. V zadnjih letih smo si postali zgolj krvniki …

Leave a Reply