Včeraj se je končal šov Ljubezen po domače. In če želiš pisati o šovu, potem si ga moraš tudi ogledati. Priznam, parkrat so me premamili številni tviti o šovu, da sem preklopil program in se par minut mučil ob gledanju šova – vendar je dejstvo, da sem ga gledal. Prav tako pa priznam, da je edini zmagovalec tega šova POP Tv. Tekmovalci so zgolj kolateralna škoda, ki se je zgodila vmes.

Začnem na začetku. Izbira tekmovalcev je precej težko delo. Najti ljudi, ki bodo zanimivi in bodo s svojim obnašanjem pritegnili javnost. Definitivno je ustvarjalcem te oddaje ta del odlično uspel. Našli so točno takšne tekmovalce, ki so zanimivi za javnost. Drugačni, na trenutek bi celo verjel, da to niso resnični ljudje, pa vendar se moramo zavedati, da takšni ljudje živijo med nami. Osebno se mi zdi izpostavljanje takšnih ljudi in na takšen način (jok, drama, ljubezen) precej napačno dejanje, ampak visokih intelektualnih debat in pa omikanih ljudi ni za postaviti v šov, kajne?

Dialogi, monologi in vse ostale debate. Ko sem gledal ta šov, pa sebe nimam za intelektualca, sem se vprašal, če je to vse res. Ali pa je zgolj dober scenarij. Namreč dialogi o ljubezni so mi bili prikazani v povsem drugačni luči, kot sem jih sicer navajen, ali pa jih prakticiram. Tudi številčne floskule o čustvih in vsem ostalem so bile na nekem drugačnem nivoju, kot ga sam poznam. V oddaji je bilo sicer precej malo direktnega namigovanja na seks, ampak večina stvari se je vrtela okoli tega. Po drugi strani pa razumem, da je težko govoriti o svojih čustvih, če v zadnjih 20 letih nisi imel partnerja, ali pa nisi seksal.

Dotiki in poljubi. Ja, še eno poglavje v šovu, ki se mi je zdelo vse prej kot smešno. Ko sem opazoval “zaljubljence”, vsaj po njihovih besedah, je bilo vse skupaj precej drugače, kot bi sam pričakoval. Nobene strasti, zgolj okornost in nerodnost. Dotiki, kot bi božal sovražnika, poljubi, kot bi poljubljal kip. Niti z dejanji niso pokazali, da je obstaja neka energija, ali pa se zgolj prepustili strasti. Ko sem gledal poljube v zadnji oddaji, sem se vprašal, če se res ljudje tako poljubljajo. Mogoče pa niso oni čudni, ampak je problem v moji percepciji teh stvari.

Fačuzi, prvič preko meje, nepoznavanje jezika. Očitno je vse to realnost Slovenije, ki se jo niti ne zavedam, dokler česa takšnega ne doživim v etru resničnostnega šova. Življenje v mehurčku povzroči namreč ravno to težavo – izkrivljen pogled na svet in tudi precej drugačna pričakovanja. In ko ugotoviš, da ljudje pri 40 letih+ niso še bili v tujini, da ne govorijo niti tujega jezika, potem se na hitro zaveaš, da je Slovenija tudi to.

Sklepno dejanje – promenada ničevosti. Ko v zadnji oddaji padejo maske in ugotoviš, da so bili pred kamerami vsi precej drugačni, ker se jim je šlo za zmago v šovu, kot pa ko so ugasnile kamere in so padle maske. Takrat ugotoviš, da se niso zaljubili, niso našli svojih partnerjev (razen izjem) so pa se javno izpostavili slovenski javnosti in vsemu, kar pride zraven. Takrat se ti ti ljudje dejansko zasmilijo, kajti očitno so precej naivno pričakovali, da se jim bodo uresničile sanje in želje in bodo našli partnerja in bodo našli ljudi, ki jim bodo pomagali na kmetih.

Vesni je takoj po tem, ko so ugasnile kamere pobegnil Jožo. Jože se je kljub vsem visokoletečim besedam odločil za Anemari. Milanu se je šlo za seks in ker ga ni dobil je bil krepko razočaran. Recimo, da so to tri zgodbe, ki so precej žalostne in ki bi bilo precej boljše, če bi se dogajale za štiri stenami in ne na očeh slovenske javnosti.

Ampak takle mamo. To je naša realnost. In taisti ljudje živijo življenja, kot jih živimo mi, vendar s to razliko, da so se oni razgalili. Mogoče pa bi bilo celo boljše, če tega ne bi storili, kajne?

42 Shares

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .