Lansko leto, konec poletja, je Slovenijo zajela kriptomrzlica. Cene bitkojnov in ostalih kriptovalut so se dvigovale v nebo in ljudje so skakali na ladjo. Nekateri zelo uspešno, drugi s strahom in brez znanja, predvsem pa je večina njih verjela, da se da na lahek način zelo obogateti. Nekaterim je tudi uspelo in se sedaj to tudi vidi na voznem parku, ki je v Ljubljani.

To je bilo obdobje, ko se je celoten svet v Sloveniji vrtel okoli bitkojnov in kriptovalut. V bistvu je bila vsaka šank debata namenjena tej temi in eden je bil bolj pameten od drugega. Poznam zgodbe, ko so ljudje najemali kredite in investirali v kriptovalute, ker so nekje na spletu prebrali, da to pa bo prineslo donose …

Bilo je obdobje, ko so le redki opozarjali, da je kljub vsej evforiji potrebno biti previden pri investicijah v dokaj nepoznano “materijo”, predvsem pa, da je smiselno investirati v kriptovalute samo tisti denar, ki ga lahko vržete skozi okno. Vendar so bili takšni redki, več pa jih je bilo špekulantov, ki so si obetali mastne dobičke.

Potem se je zgodil december in januar. Cene so začele padati. Psihološki moment, ko človek upa, da se bo cena dvignila in da se bo vse, kar je izgubil v kratkem času zopet dvignilo. Posledično s padanjem cen pa se je zgodil še en moment. Šank debate so se vrnile nazaj v stare tirnice, predvsem pa je bila tema pogovora nekaj povsem drugega, kot pa še pred par tedni.

Tisti, ki so vzeli kredit in investirali v kriptovalute so prestrašno opazovali borze in padanje cen. Stari, prekaljeni mački pa so kupovali poceni kriptovalute. Namreč logika vsakega začetnika je, da kupuje ko se cena dviga. Ja, ker nas žene pohlep. Ker ko nekaj raste je potrebno “zabiti denar” in na lahek način obogateti. Pa vendar … Nekateri so imeli tudi to srečo, ker so vstopili pravi čas. Ostali pa so namesto donosov dobili precej glavobola, ko je njihovih vloženih 5000 evrov naenkrat bilo vrednih samo še 2500. Ali “hodlati” (obdržati in upati na boljše čase) prodati – to je bilo verjetno v večini primerov vprašanje. In če si pustil, da je padla vrednost za polovico, potem se jih je veliko odločilo, da bodo poskusili. In pustili. Cene so se dvigovale in padale in dvigovale in padale in namesto 5000 evrov je bilo “premoženje” vredno samo še 2000 evrov. Marsikdo je prodal in pogoltnil izgubo, predvsem pa se je začel zavedati, da ni vedno vse zlato, kar se sveti.

Če boste v sedanjosti poslušali debate v lokalih, potem boste ugotovili, da se nihče več ne pogovarja o kriptovalutah. Da se je svet spet vrnil v stare tirnice in da se ljudje spet pogovarjajo o tem, kaj je kdo objavil na facebooku in kje se dobi poceni pivo.

Tisti, ki so izgubili denar (in takšnih ni malo) so tiho. Tisti, ki so zaslužili, pa so tudi tiho. Razen nekaterih, ki morajo pokazati navzven, da so potegnili lepe vsote.

Tudi pogled na ICO projekte v katere se je lansko leto veliko investiralo je podobno klavrn. Cene žetonov so krepko padle, večin ICO projektov še ni naredila skoraj nič od tega, kar so v “white paperjih” obljubljali, predvsem pa so manjši investitorji ugotovili, da so največ od vsega tega imeli lastniki ICO projektov, ki so si krepko omastili brke in še pravi čas spremenili kriptovalute v “FIAT” valute.

Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi se sedajle zopet nenormalno začele dvigati cene kriptovalut? Bi Slovenci še enkrat skočili? Ker “lahek” denar. Ker pohlep. Ja, verjetno bi. Vseeno smo samo ljudje, ki tudi tehnologijo uničimo zaradi pohlepa – in bolj kot to, da se da dobro služiti s kriptovalutami je bila ideja povsem drugje. V tehnologiji. In tega nimajo v mislih tisti, ki se jim gre zgolj in samo za dobiček.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .