To, da mi je Italija všeč, je dejstvo. Tudi to, da jo rad odkrivam z avtom. In prvomajski prazniki so bili kot nalašč za to, da se podam v del Italije, ki ga še nisem odkril. Južna Italija ponuja stik zgodovine, precej prvinski Italijo in čudovite zgodovinske točke, da o plažah in hrani niti ne govorim. Bari, Matera, Lecce, Taranto, Otranto, Alberobello, Meglia, Locorotondo, Altamura, Francavilla Fontana, Polignano a Mare, Pescara, Ravenna …

To zgoraj je spisek lokacij, ki sem jih uspel obiskati v sedmih dneh. V tem času sem prevozil več kot 3360 kilometrov, natočil preko 300 litrov goriva in za cestnine plačal več kot 150 evrov. Nazaj sem se vrnil poln vtisov, predvsem pa tudi precej utrujen, saj jaz ločim med počitnicami in med potovanjem – pri slednjem se ne “šparam”, ampak si poskušam v čim krajšem času ogledati čim več stvari. Južna Italija mi je to omogočila.

Ker je na potovanju težko objavljati vsebine sproti, sem se odločil, da bom sproti objavljal zgolj najbolj zanimive stvari. In uspelo mi je pisati o:

Vendar je bil to samo del tega, kar sem videl in doživel. Zato sem se odločil, da bom snemal videe in jih kasneje “zmetal skupaj” in objavil. Niso to “vlogi”, ampak so to zgolj videoposnetki. Ker je tako precej lažje, kot pa dodatno obdelovati fotografije, predvsem pa napisati cele traktate o vsaki stvari.

Južna Italija je precej prvinska. Iz letališča v Trstu lahko v Bari letite za par deset evrov, tam rentate vozilo in doživite pravo Italijo. Jaz sem se odločil za avto in vožnjo po njihovih cesta. Ko bo naslednjič kdo “pizdil” nad vinjeto – v eno smer vožnje po Italiji sem plačal skoraj toliko, kolikor stane letna vinjeta pri nas. Seveda bi lahko uporabljal “regionalne ceste”, vendar pozor – tam, kjer so dvopasovnice sta oba pasova polna in tam, kjer je enopasovna cesta, se vozila “cijazijo”. Pri 8 in več urni vožnji pa je precej pomembna zbranost – in na njihovih cestah je potrebno preklopiti v “mode Italija” – preizkusiti, če deluje hupa in se naučiti pokazati s prsti znak (ne govorim o sredincu).

Južna Italija je drugačna. Je manj urejena, kot je Toskana. Je bolj divja, predvsem pa se najdejo kraji, ki so zgodovinsko privlačni in kamor se poleti zgrinjajo trume turistov. Na srečo je okoli 1. maja manj turistov, je pa toliko več Italijanov. Tudi dokaj nečist je ta del Italije – ob cestah so kupi smeti, veliko “pasjih kakcev” je povsod, vendar so ljudje prijazni in govorijo nek svoj dialekt in zelo malo razumejo angleški jezik. Vendar se z njimi zmeniš lahko čisto vse.

V Italiji mi je vedno “žal”, da se prehranjujem vegansko. Sploh, ko sem ob morju. Morske ježke prodajajo zjutraj na ulici in lahko jih jeste surove. Parmezan je, vsaj po nasvetu domačinov, najboljši na svetu. In tudi njihove morske specialitete so odlične. Da o vinih, ki se precej razlikujejo od naših niti ne izgubljam besed. Pa vendar se najde tudi hrana za vegane – samo malce moraš biti iznajdljiv in paziti pri sladoledih, ker v njih ni mleka, so pa lahko jajca.

Kot sem omenil zgoraj. Posnel sem kup posnetkov, kjer so predstavljene zanimivosti, ki sem jih opazil. In namesto, da vsak kraj opišem posebej, je spodaj kratka predstavitev in vdelan video. Mogoče se kdaj kasneje, ko najdem kaj več časa, bolj razpišem in napišem še kakšne posebne nasvete …

 

Mesto Monopoli leži ob Jadranskem morju v regiji Apulia, oddaljen od Barija približno 40 kilometrov. To je nekje 1100 kilometrov od Ljubljane. Mesto ima manj kot 50.000 prebivalcev in je sestavljeno iz starega mesta in novega predela.

 

Matera ni samo kraj v Italiji, ampak je prerez zgodovine. Leta 2019 bo Matera prestolnica kulture …

 

Trulli so zanimivi. Niso ljudje, je pa del arhitekture, ki je značilen za kraj Alberobello, ki je uvrščen na seznam svetovne dediščine. Podobno kažunom v Istri. Pa tudi kamnite ograje delajo na povsem svoj način …

 

Majhen kraj, ki je zgrajen v krogu. Ko sem se peljal mimo, me je njegova arhitektura prepričala, da se ustavim in ga pogledam. Zanimiv, predvsem pa urejen in čist.

 

Ko slučajno odkriješ, da v mestu Altamura poteka srednjeveški festival – se pomešaš med domačine in uživaš v tem, kar mesto ponuja. Ponuja pa veliko.

 

Dobiti parking v mestu Lecce je bila znastvena fantastika. Uro vožnje sem porabil ker sem želel parkirati v bližini centra. In mesto je bilo polno …

 

Ko ugotoviš, da si v starem delu mesta Taranto in te spreleti občutek, da se ne počutiš dobro – ker je vse skupaj svinjsko, predsvem pa “čudno” …

 

V kraj Francavilla Fontana sem zavil po naključju. Takšni kraji so ponavadi najbolj zanimivi. No ja, ta kraj me je spominjal na vse prej kot Italijo – mogoče pa je kakšna posebnost povezana z njim …

 

Top hotel sredi majhnega mesta Meglia. Urejeno, predvsem pa drugačno od tistega, kar sem v večini primerov navajen. Cena? 100 eurov na noč – z vključenim zajtrkom.

 

Meglia je prijetno majhno mesto. Bolj kot vse ostalo pa me je navdušilo neskočno veliko “okraskov”, ki bodo prižgani pred 9. majem … Dan, ko se Italijani spominjajo smrti Alda Mora

 

Par kilometrov oddaljen od mesta Otranto, sredi polj leži Laghetto della Cava di Bauxite – čudovito jezero, ki navduši s svojimi barvami. Nekoč so kopali boksit, ki je rdeče barve – in posledično je vse skupaj čudovite rdeče barve. In ja, skočil sem in turisti ob jezeru so spraševali – če je hladna voda. V bistvu je bila preko 20 stopinj …

 

Grotta della Poesia / Roca Vecchia je kraj v bližini mesta Lecce. Priljubljena izletniška točka, saj se pred vami odpre “skalno jezero” z morsko vodo. Pečine okoli in v sredi morje …

 

Torre Sant’Andrea je čudovit kraj blizu kraja Melendungo. Klifi, čudovite barve, predvsem pa čisto morje – razen plaže, ki je polna ostankov morske trave. In zjutraj, ko ni Italijanov na plaži je to čudovita destinacija za skok v morje …

 

Polignano a Mare je na vseh fotografijah čudovit. Predvsem pa je bil 1. maja poln Italijanov (kakopačne), vendar se jih je le peščica kopala v prijetno ohlajenem morju.

 

Na stara leta bi bil povsem zadovoljen, če bi lahko živel v takšnem kraju – 10 minutni sprehod do morja po polju rož, predvsem pa nikjer nikogar. No, mogoče malce previsoki valovi, ki butajo v čeri in pokrajina, ki me je spomnila na Istro …

 

Otrantska vrata – ime, ki sem si ga zapomnil v osnovni šoli. In tokrat sem šel na sprehod po mestu Otranto. Urejeno mesto, ki me spominja na Cannes, predvsem pa mesto, kjer se človek počuti zelo dobro.

 

Pescara je turistično mesto. Ko sem prispel, je bilo celo mesto na žuru pred 1. majem. Naslednje jutro je bilo precej bolj mirno in z manj gužve.

 

Ravenna, mesto, ki ga ponavadi preskočim, ko sem v Italiji. Tokrat sem se odločil drugače. Da pogledam, kaj se skriva na ulicah in prispel do bazilike San Francesco, ki je posebna. Voda in ribe v cerkvi?

Leave a Reply