Kaj je virtualni samomor? Za razliko od pravega samomora, kjer se nekdo odloči končati svoje resnično življenje, se tukaj uporabnik odloči in konča svoje virtualno življenje – življenje, ki mu vsak dan namenjamo več pozornosti, kot pa jo namenimo svojemu resničnemu življenju.

Zakaj bi se človek odločil za virtualni samomor? Ko v nekem trenutku ugotoviš, da si zelo odvisen od družbenih omrežij in da večino časa preživiš v njegovih objemih, potem verjetno pride trenutek, ko pomisliš na to, da bi se “detoksiciral družbenih kanalov”. Z drugimi besedami – poiskal bi si resnično življenje, ki obstaja izven teh platform, ki so nam jih ponudili in kjer se počutimo srečni, zaželeni, predvsem pa smo lahko vse tisto, kar ne moremo biti v resničnem življenje.

Virtualni samomor si predstavljam kot brisanje svojih družbenih profilov, brisanje svoje digitalne sledi, ki sem jo puščal skozi leta udejstvovanja na spletu, predvsem pa kot zapustitev vsega virtualnega. Namesto da bom na tekočem z vsem, kar se dogaja z vsakim uporabnikom Twitterja v Sloveniji, bom končno vedel kako je ime sosedu, ki ga srečujem že zadnjih 10 let, pa vendar ne poznam njegovega imena.

Že dolgo časa upam, da bo prišlo obdobje, ko se bo več ljudi odločilo za takšno potezo, ko bodo ugotovili, da precej preveč časa preživijo v zavetrju spleta in njegovih blodnjakov. Predvsem pa, da je čas pomemben in čas, ki ga preživimo na internetu, da “fejsbukamo”, “tvitamo”, “tumblamo”, ali počnemo karkoli petega je precej neproduktivno in je zgolj beg v nek drug, lepši in bolj preprost svet.

Virtualni samomor ni zločin in tudi ni dokončna odločitev, saj se lahko, za razliko od resničnega samomora, vedno vrnemo nazaj v virtualni svet in živimo življenje naprej. Nihče nas ne bo obsojal, mogoče bo samo prvih par dni se nekaj ljud spraševalo kje smo, potem pa postanem virtualni nič in nihče več ne bo opazil, da smo se samoukinili.

Jutri bom resnično storil samomor,  bi bila lahko patentirana rešitev za samomorilce. In bi se zgodilo, tako kot se zgodi z vsemi stvarmi v življenju, ki jih odlašamo in odlašamo.

Za virtualni samomor pa je verjetno vsak dan odlašanja zgolj dan, ko ne moremo potegniti črte in narediti velikega koraka. Podobno, kot je pri cigaretah – vsi bi prenehali kaditi, vendar si lažemo, da samo še danes. In potem se čez par let ozreš nazaj in ugotoviš, da si še vedno na istem mestu, počneš enake stvari in še vedno si želiš spremeniti vse.

Na spletu je pred leti obstajalo par orodij, ki so omogočala to dejanje – hitro brisanje svojih profilov, vendar so jih pametni upravljalci družbenih omrežij onemogočili. Pričakovano, kajne? Mogoče pa je res že čas, da si najdem kakšno drugačno satisfakcijo v življenju, mar ne?

Shares 79

Dodaj odgovor