23. decembra 1990 se je na plebiscitu, katerega se je udeležilo 88,5% vseh volivcev, 95% volivcev odločilo za samostojno Slovenijo. Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan – je verjetno stavek, ki je bil izrečen ob razglasitvi samostojsnosti RS) ki nas bo vedno znova spominjal na to. Vendar smo s tem, ko smo se odločili za samostojno Slovenijo naredili tudi to, čemur smo vsak dan priča. Namreč politika se deli na leve in desne, na naše in vaše, na črne, rdeče in bele. In po zadnjih odkritjih, ki so se zgodili dvema liderjema – Janezu Janši in Zoranu Jankoviču se mi ponovno zastavlja vprašanje – ali lahko ljudje sploh še verjamemo politikom? Ali sploh obstaja človek, ki je v politiki, da ne bi imel za seboj cel kup balasta in bi kot predstavnik ljudstva bil ljudstvu tudi vzor?

Slovenija ni v zavidljivi situaciji, tega se zavedamo vsi. Preko 120.000 brezposelnih, nikjer v daljavi pa ni znanilca sprememb, oz. ni luči na koncu predora, ki bi narodu dajala upanje v boljši jutri. V pogovoru s starejšimi ljudmi je velikokrat slišati podobne zgodbe – nismo vedeli, da bomo dobili takšne sorte kapitalizem, kjer človek ne bo vreden nič in bo vreden samo kapital. In kjer bodo za priviligirance veljali povsem drugačni zakoni, kot za nas, ostalo rajo!

V teh časih (tole se sliši kot govor Josipa Broza Tita), bi morali politiki stopiti skupaj in vsaj za nekaj časa pozabiti na delitev ne leve in desne, na naše in vaše in poskusiti rešiti situacijo za vse tist bedake, ki so volili za njih in upali, da se bo nekaj le spremenilo in bodo namesto očitkov in podtikanj videli tudi dejanske spremembe, ki se bodo začele dogajati. Upanje umre zadnje, ampak upanje da bi se levi in desni politiki med seboj kdaj razumeli in delali v korist tistih, ki jim v končni fazi plačamo, da se oni igrajo igrice v peskovniku, je umrlo že zdavnaj. Če so bili nekoč politiki še vseeno galantni ljudje, so v zadnjih letih postali “klavci”, ki bodo za lastne interese podtaknili seme, ki bo vzklilo in bo odneslo vse pred seboj. In če so bili nekoč politiki še vzgojeni v nekaterih manirah, so sedaj novodobni prišleki, polni balasta, vse to poteptali.

Pred leti se je precej govorilo o nekakšnem kodeksu politikov. In če bi le to obstajalo in bi politiki imeli vsaj malček vesti, bi bil naš “hram pameti, ki odloča o naših usodah” precej prazen in precej drugačen. Ampak ko enkrat pride človek na oblast, se bo le tega oklepal do zadnjega atoma moči. In namesto da bi ravnali v skladu z moralo, nam politiki jasno pokažejo, da nimajo morale. In ne samo da nimajo morale, da za njih veljajo drugačna pravila, kot veljajo za nas, navadne smrtnike.

In če se vrnem še k retoričnemu vprašanju iz naslova?! Mislim da bomo imeli v Sloveniji v naslednjih letih še en precej velik problem, ki je posledica vsega, kar se dogaja v sedanjosti. Namreč mladi, izobraženi in sposobni ljudje si ne bodo želeli mazati rok s politiko in posledično bodo kadri, ki bodo želeli vstopiti v politiko takšni, kot si jih očitno zaslužimo – skorumpirani, nesposobni, predvsem pa s figami v žepu in se bodo v trenutku, ko pridejo na oblast iz ovac spremenili v volkove, ki bodo uničevali vse, kar jim ne bo po godu. Žalostno, ampak resnično.

Torej smo obsojeni na iste face, ki jih imamo v Sloveniji od osamosvojitve naprej, ki so si omastile brke in ki jih nič ne more odnesti iz sedežev, ki so si jih zacementirali v parlamentu. Žalostno, ampak resnično!

0 Shares

8 Responses to Ali lahko ljudje sploh še verjamemo politikom?

  1. jani says:

    “Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan” ne sodi k plebiscitu, ampak drugenu dogodku po tem..

    “Jugoslavije ni več!” je znani stavek ob plebiscitu, pokojnega dr. Pučnika.

  2. Hangar says:

    Pučnikovega stavka, kot takrat mlad unitarist, nikoli ne bom pozabil, uničil mi je državo. Sedaj, ko sem malo starejši, ga pa razumem in celo odobravam.

  3. Janč says:

    Če bi obstajala nagrada za novinarske dosežke tipa Polona Malovrh ali Urša Marn, bi si jo tale zapis bržkone zaslužil, saj je brez repa in glave. :)

    Le kaj imajo zveze klavci s semenom, seme z odnašanjem vsega, hram pameti s parlamentom in politiki s kredibilnostjo in manirami?

    In kdaj in kje se je politikom lahko kaj verjelo?

    Zgolj pomanjkanje časa za kvalitetno formuliranje koncepta, posameznih misli in iskanje ustreznih parabol, ali slab dan pač?

  4. Janč says:

    Tudi v tistih že davno minulih časih ljudje niso verjeli politikom (z izjemo Tita), oz. bolj, kot so jih poznali, manj so jim verjeli.

    In tudi takrat so bile ločitve na liberalne (Kavčičeva vlada) oz. “tehnokrate”, kakor so jih nasprotniki poimenovali, in pa trdo linijo, katerim bi danes rekli konzervativci.

  5. Janč says:

    Kdor ne pozna zgodovine, lahko 3x ugiba, v katero strujo je spadal današnji demokrat M.K., ki je potem prevlafala in dokončno zapečatila udodo bivše države…

  6. Janč says:

    Kot zanimivost, ki sem jo izvedel šele včeraj:

    Tovariši so leta 1983 mimogrede uspeli uničiti tudi komercialno najuspešnejšo in eno ized kvalitetnejših slovenskih glasnenih skupin, Hazard (200.000 prodanih albumov!), ko so Daniju Gančevu predlagali, naj se pridruži Udbi in ovaja svoje bolgarske sodržavljane v SRS.ko je to zavrnil, so ga izgnali iz države kot vohuna.

  7. babi Sonja says:

    Politika od antičnih časov pomeni urejanje/upravljanje zadev skupnosti, v demokraciji pač vseh – levih in desnih ter vseh barv vmes. Ne le pri nas – pa se je politika izrodila v svoje nasprotje. Pri tem dejansko gre predvsem za oblasti željne skupine, ki jim niti slučajno ne gre za dobrobit svoje širše okolice (od občine naprej), kaj šele celega ljudstva in/ali države. Tak konglomerat mora nekdo vodit, v kao demokraciji pač parlament in vlada. V zadnjih 30-tih letih pa so se pri nas praviloma “prijavili” tisti, ki za kaj drugega niso sposobni. V glavnem ljudje, ki želijo predvsem nadvladovati drugim (le) s pozicije moči. Ta zakonitost velja tudi na mikroravni, v podjetjih in ustanovah. Tudi v prejšnjih časih je bilo v bistvu tako, le da ni bilo tako opazno, ker politika v vsakdanjem življenju ni pomenila kaj dosti, saj smo komaj vedeli, kakšna je državna ureditev in sistem političnega odločanja (vključno tisti, ki so delali maturo). In ja, trdim (letnik 1952), da nismo imeli diktature, znatna večina prebivalstva pa je solidno živela. Zdajšnja izrojena politika doslej ni pokazala kaj dosti pozitivnih rezultatov, zato ji tudi ljudje s preprosto (kmečko) pametjo ne morejo več verjeti in se ne želijo ukvarjati z njo. Logična posledica je čedalje manjša tudi volilna udeležba.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .