Ljudje pridejo v naša življenja, gredo z nami del poti in oddidejo. Vsako takšno srečanje ima svoj namen in ima svoj smisel. V vsem nesmislu sveta v katerem živimo, je to ena izmed najboljših stvari, ki se nam lahko zgodijo. V večini primerov se pot, ko je dosežen namen in ko ga dejansko odkriješ, deli in gre vsak svojim zmagam naproti.

Vsa ta zgornja teorija drži in jo ljudje zelo s pridom uporabljamo in izkoriščamo. Velikokrat se naše poti delijo tudi, ko ne najdemo razloga. Ker nam je pač tako lažje. In sam sem za seboj v življenju pustil že veliko ljudi, ki so mi v danem trenutku pomenili veliko in še več, ampak se mi ni dalo več ukvarjati z njimi. Lažje mi je bilo pobegniti, kot pa se soočiti. In žal mi je, da so se mi takšne stvari dogajale, ker se jih niti nisem zavedal, ko sem bil zaslepljen z lastno popolnostjo ničevosti.

Veliko dobrih prijateljev, v nekem času in okolju, sem izgubil na ta način, ko jih nisem poskusil pogledati iz drugega zornega kota in jim pomagati skozi težave, v kateri so se znašli, oz. biti ob njih, ko so to potrebovali. Vedno je lažja varianta pobeg, kot pa soočenje z realnostjo. Ko sedaj gledam nazaj te ljudi, mi je žal, da nismo ostali v kontaktih, da ne gremo še sedaj na pijačo in da se ne moremo pogovoriti kot prijatelji.

Verjetno je vse to del odraščanja, iskanja samega sebe, predvsem pa iskanje svojega prostora pod soncem, ko ne gledaš na žrtve, ampak na takratni užitek in je rezultat vse kar šteje. Prepozno sem se začel zavedati tega, vendar še vedno obstaja upanje, da se lahko spremenim, da spet spustim ljudi bližje k sebi in da sem do njih odprt, kot sem bil nekoč.

V včerajšnjem zapisu o Ljubljani, sem omenil prijazne natakarje, ki so me povsem presenetili. Ugotovil sem magično formulo, ki deluje – namreč vsak človek potrebuje nasmeh, potrebuje prijazno besedo, potrebuje samo delček sekunde, da lahko pogleda na vse skupaj pozitivno in da ne vidi samo črnih stvari v življenju. To kar seješ, to žanješ. Ista situacija je pri ljudeh. Če si do njih odprt, iskren in prijazen, bodo tudi oni takšni do tebe. Lahko da srečaš kakšen kontra primerek, ki ne bo potrjeval pravila, ampak mogoče ima ta človek samo slab trenutek, mogoče bi pa potreboval več kot samo nasmeh, ali prijazno besedo.

Ja, za ljudi si je potrebno vzeti čas, predvsem pa jih je treba pustiti, da so takšni, kot so si sami izbrali. Vsak poskus spreminjanja, prilagajanja ni več stvar prijateljstva, ampak lastnega egoizma. In ponavadi, ko imaš človeka po svojih željah, ti ni več zanimiv in se ga precej hitro naveličaš.

Človeka spoznaš z namenom, vendar ko odkriješ namen, zakaj si ga spoznal, poskusi odkriti še vse ostalo, kar se skriva v njem. Presenečen boš, kajti ljudje v končni fazi ne pokažemo na prvo žogo tega, kar je resnično v nas. In vsak človek je vreden, da se poglobimo vanj in da ga spoznamo, saj s tem najbolj spoznavamo sebe!

p.s.: ne, ne jem mamil, niti nisem prestopil v kakšno ekstra pozitivno sekto, samo razmišljal sem o vseh “truplih”, ki so nekoč, v nekem drugem času in prostoru, ostajala za menoj! Vsakega od njih bi sedajle objel in se mu opravičil!

0 Shares

7 Responses to Človeka spoznaš z namenom

  1. lepo says:

    Lepo si to napisal. Samo tole (dobro) teorije je pri meni malo težje prenesti v prakso (sem pogosto slabe volje in se mi res ne da prisilno smehljati ali karkoli, če sem zamorjen sem zamorjen, žal (pre)pogosto) :/ mah, saj bo…

  2. Peter says:

    Se strinjam. Naj povem kaj se mi je danes zogidlo – pes mi je ušel izpod nadzora in ga je zbil avto. Hvala bogu je moj pes preživel in izgleda vse ok, ampak zanimiva je druga stvar. Seveda sem jaz sam kriva da mi je pes ušel, posledično tudi za škodo na avtomobilu… Namesto kričanja, izmikanja odgovornosti in jeze sem bil odprt, iskren in seveda prijazen.. končni rezultat je, da so bili tudi policaji in lastnik avtomobila prijazni. Namesto velik kazni sem dobil kazen za 20€, z lastnikom pa skupaj iščeva čim cenejsi način za popravilo avta…. veliko boljše kot tožarjenje po sodiščih… res, kar žanješ to dobiš…

  3. Jasna says:

    Že dejstvo, da človek pride do takšnega sklepa, nekaj pove o tej osebi. Poti nazaj ponavadi ni, saj gre za začaran krog. Problem so predvsem ljudje, ki nikoli ne ugotovijo, da so kaj takega sploh storili. In, nenazadnje, kot si povedal, ostanejo zaslepljeni z lastno popolnostjo (ne nujno ničevosti, ampak česarkoli) celo življenje. Seveda je lepo, da si misel prelil na spletni papir. Še lepše je, da si misel ozavestil pri sebi. Čim več takšnih.

    Lep dan, pa en lep pogled in nasmeh ti pošiljam.

  4. jernej says:

    Zelo lepo napisano.

  5. špelca says:

    Ob tem zapisu sem se ustavila, ker sem se našla. Ni dolgo, ko sem sama prišla do istega dognanja pri sebi. skozi življenje potujemo in ljudje prihajajo in odhajajo, nas obogatijo, nam pokažejo smer v danem trenutku, nas nahranijo in potem gredo. tukaj se strinjavam kaj ne?
    imam pa drugačen pogled oz. izkušnjo o tem, kako ljudje grejo oz. kaj si sam storil, da so šli.praviš, da si pobegnil od njih? čemu strah?
    sram me je priznati, da sama nisem pobegnila od ljudi, ker se z nijmi nisem mogla soočiti. več! ker me niso hranili dovolj, so odleteli. enostavno jih tudi slišala nisem. komunikaija je potekala enostransko jaz–> oni; nazaj pa ne. in komuniciranje je vse (sprejemanje in dajanje). ko sem sama dosegla to razsvetljenje o sebi, je čiščenje trajalo približno pol leta v obliki nenadnega jokam ko je prišlo do situacij, kot si jo opisal s prjaznimi natakarji. ko ugotoviš, da v resnici nisi nič drugačen od vseh drugih in da je vsak po sebi zanimiv in vreden poglabljanja in spoznavanja. svet postane prijetnejšim kaj ne?
    lepo je pri tukaj tebi…

  6. janezzz says:

    Tracy Chapman – Bridges

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. .