Ko mi je Marin Medak pred letom in pol predstavil svojo idejo, da bo šel s “kajakom”, oz. v stilu Copa(dve vesli) čez Atlantik, se mi je naježila koža in dobil sem solzne oči. Pa ne zato, ker bi me bilo strah, da se mu bo kaj zgodilo – še daleč od tega in ravno nasprotno, Marin je človek, ki stori točno tisto za kar se odloči. Vendar vseeno sem imel čuden občutek – spoštovanje do osebe, ki se odloči za takšno dejanje in ki ji ni pomembno sončenje v soju žarometov, ampak zgolj uresničenje svojega zastavljenega cilja.

Marin je pri iskanju velikega sponzorja vedno znova naletel na zaprta vrata. V Sloveniji se pač takšne stvari ne podpirajo – verjetno bo sedaj, ko se bo vrnil iz “veslanja po Atlantiku” precej drugače. Na srečo je Mirko Tuš postal “ta velik” sponzor odprave. Vendar tudi brez vseh ostalih manjših sponzorjev, ki so pomagali z oblačili, prehrano, itd.. ne bi šlo!

Vendar bo Marin tudi po tej odpravi ostal isti, kot ga poznam že zadnja leta – preprost fant, ki pa je “prekleto” močna osebnost in ki točno ve, v kaj se spušča in bo brez težav zdržal do konca!

Ker pa je ta odprava tudi humanitarna, pozivam vse bralce da donirajo za društvo Kros, ali za za Leukaemia & Lymphoma Research –

Ekipo Transatlantika, ki jo sestavljajo Marin Medak, Simon Osborne, Stephen Bowens in Alastair Humphreys lahko spremljate:

  • preko spleta in vidite, kje se nahajajo –
  • preko Facebooka –
  • preko Twitterja –

Najprej čestitke, ker ste že na 70% poti čez Atlantik! In takoj vprašanje – si si predstavljal, da bo tako kot je (normalen človek si niti ne more predstavljati, kaj pomeni toliko časa veslati in preživljati ves čas na tako majhnem prostoru?)?

Nekaj idej kaj pricakovati sem imel, me je pa veliko stvari tudi presenetilo. Pricakoval sem, da se bomo po dobrem tednu navadili na zivljenje v dvournih izmenah, izkazalo pa se je, da smo po enem tednu sele zaceli dobro halucinrati zaradi pomanjkanja spanca!
Prav tako si nisem mislil, da bomo imeli toliko dezevnega vremena. Prakticno ne mine noc, ko se na nas ne bi zlil skaf vode.
Omejen prostor in veslanje nista problem, bolj so problematicna opravila in zivljenje vmes, se posebej ko dezuje.

Ker smo moški (ne bom zastavil vprašanja o tem, ali pogrešate boljše polovice) me zanima kako je z vsemi “gadgeti” ki jih imate s seboj? Oz. kaj vse imate v kabini in ali vam vse deluje, tako kot mora?

Haha, fantje boljse polovice sigurno pogresajo, ampak ce bi imeli na voljo ali videti svojo drago ali pojesti hamburger, bi bila odlocitev zelo tesna! :)

Elektronike imamo na barki kar nekaj. Dva satelitska telefona, dva netbooka (eden vec ne dela), GPS plotter, VHF postajo, rocni VHF, AIS, Sea-Me, 4 iPode, HD kamera, Nikon D7000 in 2 vodotesni HD kameri. Vse skupaj napajamo prek soncnih celic.

Glede na to, da ste precej omejeni s hrano, kaj najbolj ekipa pogreša (za tiste, ki ne berejo bloga)?

Hrana je sigurno tista, ki jo najbolj pogresamo. Za instant zadovoljitev potreb smo si enotni, da bi zmagal velik cheesburger s pomfrijem ter velika skleda solate. Imamo pa cel spisek stvari, ki jih bomo okusili, ko bomo enkrat doma!

Ali ste se že sporekli? Oz. kako rešujete probleme, do katerih verjamem da pride? Je fizična utrujenost večja kot psihična?

Pricakoval sem, da se bomo zaradi omejenosti prostora in utrujenosti kdaj pa kdaj sporekli, a sem se na sreco motil. Do sedaj nismo imeli se niti enega prepira. Seveda nismo vedno enakega mnenja, a se pogovorimo in najdemo resitev, ki zadvolji vse. Smo pac vsi v iste “zosu” in ce bi se kregali, bi bilo samo slabse.

Zaradi fizicne utrujenosti smo kdaj pa kdaj tudi psihicno malo odsotni. Ravno pred dobro uro sem Simonu zaklical “10 minut (do zacetka njegove izmene). Ker ni odgovoril, sem ga cez nekaj minut znova poklica in tokrat se je odzval. Ko je napocil cas menjave, pa kar ni pokukal iz kabine. Se vedno je lezal in spal! Ko sem ga zbudil, je pogledal na uro in zacudeno rekel “Uf, ura je ze tri zjutraj! “(bilo je 21h), cez nekaj trenutkov pa se dodal “Zakaj je se vedno svetlo?”

Na začetku so določeni v ekipi zboleli in imeli probleme tudi z želodcem. Se je stanje sedaj že stabiliziralo?

Zdravstveni problemi so se iz trebusnega predela pomaknili na zadnjice. Steve in Al imata precej problemov in vcasih ju je mucno samo gledat, kako se prekladata po vozicku. Na sreco smo dobro zalozeni s protibolecinskimi tabletami :).

Ko si šel proti Grčiji s kajakom na počitnice, si imel precej žuljev in odrgnin po telesu – kako je sedaj, ko si cel dan v vodi in ni nikjer niti koščka kopnega?

Na sreco je sedanje veslanje drugacno kot tisto v kajaku. Sedaj nismo v direktnem kontaktu z morjem, predvsm pa se gibamo bolj prosto kot v kajau. No, zadnjice so druga zodba. Te trpijo veliko vec.

Ne bom te vprašal, ali je vredno iti na takšno pustolovščino, ker odgovor poznam. Ampak ko razmišljaš o tem, da boš dejansko prišel na “lastni pogon” čez Atlantik je to zelo zelo velika stvar! Kako se počutite? Že razmišljate o cilju in kopnem?

Obcutki so precej normalni, vsakdanji, ne dozivljamo razodetij. Dejansko bi lako bili tudi sredi Jadranskega morja, pa bi se zdelo kot sredi Atlantika. Ko enkrat ne vidis vec obale, je vseeno kje si. Veliko vec nam pomeni to, da se skozi tezke trenutke prebijemo s humorjem, da se veliko smejemo in da se imamo lepo.

O cilju razmisljamo samo toliko, kolikor je potrebno, da sploh naciljamo Barbados. Otok je zelo majhen in moremo ze sedaj pazit, da ga cez slaba dva tedna ne bi zgresili.

Marin, tole ni tvoja prva avantura, na katero si se podal “na roke” – zanima me, ker gre tukaj za veslanje čez Atlantik, če je to “maksimalen podvig”, ki si ga boš privoščil, oz. če mi lahko zaupaš prihajajoče plane? S kajakom okoli sveta?

Preveslati Atlantik je velik podvig, sigurno pa ni najvecji. Idej za v pihodnje ne manjka, a moram najprej dokoncati Atlantik, potem pa gledati za naprej. Definitivno pa nimam v nacrtu veslanja okoli sveta. Za to bi potreboval prevec casa. Raje imam vec krajsih avantur.

Srečno Marin in ostala ekipa! Mirno morje, predvsem pa še malo trdne volje! In še ena ekskluzivna fotografija, kako vse skupaj resnično izgleda!

Leave a Reply